Najpogosteje uporabljeni dezoksidanti pri izdelavi jekla so ferosilicij, feromangan in ferosilicij. Močni deoksidanti vključujejo aluminij (feroaluminij), kalcijev silicij in cirkonijev silicij (glej Reakcije deoksidacije v jeklu). Običajno uporabljeni legirni dodatki vključujejo feromangan, ferokrom, ferosilicij, ferotvolfram, feromolibden, ferovanadij, ferotitan, feronikel, feroniobij (tantal), feroslitine redkih zemelj, ferobor in ferofosfor. Različne ferozlitine so nadalje razvrščene v številne razrede glede na vsebnost legirnih elementov ali vsebnost ogljika, vsebnost nečistoč pa je strogo omejena glede na potrebe izdelave jekla. Ferozlitine, ki vsebujejo dva ali več legirnih elementov, se imenujejo kompozitne ferozlitine. Uporaba teh ferozlitin omogoča hkratno dodajanje deoksidacijskih ali legirnih elementov, kar je koristno za proces izdelave jekla in omogoča bolj ekonomično in racionalno celovito izrabo simbiotičnih rudnih virov. Pogosto uporabljeni vključujejo silicijev mangan, kalcijev silicij, cirkonijev silicij, aluminijev feromangan, kalcijev feromangan in ferosilicij redke zemlje.
Čisti kovinski dodatki za proizvodnjo jekla vključujejo aluminij, titan, nikelj, kovinski silicij, kovinski mangan in kovinski krom. Nekateri oksidi, ki jih je mogoče enostavno reducirati, kot sta MoO in NiO, se uporabljajo tudi za zamenjavo železovih zlitin. Poleg tega obstajajo nitrirane železove zlitine, kot sta nitriran ferokrom in feromangan, pa tudi eksotermne železove zlitine, pomešane z eksotermnimi sredstvi.
