Taljenje nizko{0}} ferozlitin z uporabo lončkov se je začelo okrog leta 1860. Kasneje se je razvilo taljenje feromangana in ferosilicija z manj kot 12-odstotno vsebnostjo silicija v plavžih. Med letoma 1890 in 1910 se je v Franciji začela proizvodnja ferozlitin z uporabo elektroobločnih peči. H. Moissan je izvajal sistematične poskuse na-elementih,-ki jih je težko-zmanjšati, z uporabo elektroobločnih peči, PLTH Roult pa je to uporabil v industrijski proizvodnji. Takrat so koks in oglje uporabljali kot reducenta za redukcijo ustreznih rud, proizvodi pa so bili večinoma visoko-ogljični.
Po letu 1920 se je za izpolnitev potreb po razvoju visoko-kakovostnega jekla in nerjavnega jekla začela nova faza proizvodnje nizko-ogljičnih ferolegur. Po eni strani se je na podlagi aluminotermičnega postopka, ki ga je leta 1898 predlagal K. Goldschmidt, razvilo taljenje nekaterih brezogljičnih -ferolegur in čistih kovin z uporabo aluminotermičnega postopka; po drugi strani pa je bila razvita metoda rafiniranja z desilikacijo za oksidacijo zlitin,-ki vsebujejo silicij, v električni peči. Zaradi visokih proizvodnih stroškov aluminotermičnega postopka se je bolj uporabljala metoda rafiniranja z desilikacijo. Tudi danes se s to metodo večinoma rafinirajo srednje-ogljični, nizko{11}}ogljični in ultra-nizko{13}}ogljični ferokrom, srednje-ogljični in nizko{15}}ogljični feromangan ter kovinski mangan. Metoda vročega-mešanja za rafiniranje ferokroma vključuje mešanje tekoče rude in apnene taline s silicijevo-kromovo zlitino z vročim mešanjem za pospešitev reakcije; to je nadaljnji razvoj metode rafiniranja z desilikacijo. Poleg tega se elektroliza uporablja za proizvodnjo čistih legirnih dodatkov (kot je kovinski mangan), vakuumsko razogljičenje pa se uporablja za proizvodnjo ultra-nizko-ogljikovega ferokroma z izjemno nizko vsebnostjo ogljika. V zadnjih letih so bile razvite tudi metode za rafiniranje ferokroma in feromangana z uporabo čistega kisika.
