Kovinski silicij je običajno razvrščen glede na vsebnost treh glavnih nečistoč: železa, aluminija in kalcija. Na podlagi vsebnosti teh treh elementov lahko kovinski silicij razvrstimo v različne stopnje, kot so 553, 441, 411, 421, 3303, 3305, 2202, 2502, 1501 in 1101.
Industrijsko se kovinski silicij običajno proizvaja z redukcijo silicijevega dioksida z ogljikom v električni peči. Enačba kemijske reakcije je: SiO2 + 2C → Si + 2CO. Tako pridobljeni silicij ima čistost 97-98 % in se imenuje kovinski silicij. Po taljenju in rekristalizaciji nečistoče odstranimo s kislino, da dobimo kovinski silicij s čistostjo 99,7-99,8%.
Kovinski silicij je v glavnem sestavljen iz silicija in ima zato podobne lastnosti kot silicij. Silicij obstaja v dveh alotropih: amorfni silicij in kristalni silicij. Amorfni silicij je sivkasto-črn prah, ki je pravzaprav vrsta mikrokristala. Kristalni silicij ima kristalno strukturo in polprevodniške lastnosti diamanta, s tališčem 1410 stopinj, vreliščem 2355 stopinj, Mohsovo trdoto 7 in je krhek. Amorfni silicij je kemično reaktiven in v kisiku močno gori. Pri visokih temperaturah reagira z nekovinami, kot so halogeni, dušik in ogljik, ter tudi s kovinami, kot so magnezij, kalcij in železo, da tvori silicide. Amorfni silicij je skoraj netopen v vseh anorganskih in organskih kislinah, vključno s fluorovodikovo kislino, vendar je topen v mešanici dušikove in fluorovodikove kisline. Koncentrirana raztopina natrijevega hidroksida lahko raztopi amorfni silicij, pri čemer se sprosti vodikov plin. Kristalni silicij je relativno inerten; tudi pri visokih temperaturah se ne poveže s kisikom. Prav tako ni topen v nobeni anorganski ali organski kislini, vendar je topen v mešanici dušikove kisline in fluorovodikove kisline ter v koncentrirani raztopini natrijevega hidroksida.
